Nedavno je bil sprejeta novela Zakona o osnovni šoli, ki je vključila vse prvotne ideje t.i. Gabrove devetletke, ki so, doslej mnogokrat v strokovni in laični javnosti zavrnjene, frustrirano čakale na to priložnost. Ideja o strogem ločevanju po nivojih kljub temu ni doživela renesanse, to bi preveč očitno trčilo celo z Unescovo raziskavo, ki je pokazala, da imajo malenkostno korist od nivojskega pouka zgolj tisti v najboljši skupini, trpi pa njihovo socialno življenje. Učenci v povprečni skupini stagnirajo, v najšibkejši pa nazadujejo. Ideja nivojskega pouka je tako povsem zanemarila socialno plat dogajanja in možnost učenja drug od drugega ter, najpomembnejše, segati nekaj više od tradicionalno pričakovanega.
Isti so tudi avtorji ideje, da naj bo Nacionalno preverjanje znanja dejansko sprejemni izpit za srednjo šolo, izveden v osnovni šoli, enak za vse, ne glede na to, v katero srednjo šolo se odpravljajo. Ideja kaže na popolno nepoznavanje učnega procesa in njegovih rezultatov za posameznika. Ne morete narediti enakega sprejemnega izpita za učence na poti v gimnazijo in učence na poti v srednjo strokovno in poklicno šolo. V naštetih šolah veljajo namreč precej različne zahteve po kompetencah. Z vatli za gimnazije bodo sedaj merjeni tudi tisti, ki se, denimo, odpravijo v srednjo tehnično šolo, kjer je manj poudarka na humanistiki pa več na drugih spretnostih. Nacionalno preverjanje znanja je bilo namenjeno kot informacija učencem, staršem in učiteljem, kaj morajo še izboljšati pri pouku in učenju, da bi bilo znanje trajno. Kakor je dejal izjemni dr. Janez Bečaj: » Mene zanima, kaj zna slučajno mimoidoči, kaj mu je ostalo od izobraževanja.«. Kajti to znanje je v splošni uporabi, iz tega se rojevajo ideje, rešitve, ustvarjalnost, rast družbenega duhovnega in intelektualnega blagostanja in ne iz hitro, za oceno naučenega in hitro pozabljenega znanja. Tako bodo naši učenci segali zgolj po kratkem blisku, oceni, učitelji bodo stregli temu v vrtiljaku nesmisla. Nacionalno preverjanje znanja bi moralo ostati tisto, čemur je dejansko bilo namenjeno z novelo zakonodaje v mandatu 2004-2008, torej preverjanju, koliko dolgotrajno ohranjenega znanja jim ostane ob končani osnovni šoli, brez učinka kampanjskega učenja, ki rezultat pokaže zgolj za kratek čas. Strel v koleno, bi na kratko opisali rešitev. Toda s tem smo tudi oropali veliko mladih za optimalno koriščenje svojih talentov. Ideja sledi zdavnaj preživeti doktrini niti ne postindustrijske, temveč surove prvobitne industrijske družbe, klasičnega grobega kapitalizma s poudarkom na izdelku in hkratnem zanemarjanju človeka. Zanimivo je, da so to izvedli prav tisti, ki se proglašajo za največje borce proti kapitalizmu.
Časovna razlika pa je še toliko večja na področju učenju jezikov. Če smo bili v času ministrovanja dr. Milana Zvera med prvimi v Evropski uniji, ki smo uvedli obvezni drugi tuji jezik v osnovno šolo, je bilo z vladami, ki so jih vodili slovenski socialisti, mnogo oviranja te rešitve, trenutni minister za izobraževanje v vladi dr. Roberta Goloba, dr. Dario Felda, pa je dokončno »nokautiral« napredek Slovencev z brisanjem učenja drugega obveznega tujega jezika, ki bi se poučeval v zadnji triadi. Namreč, drugi obvezni tuji jezik (predvidoma nemščina, francoščina in italijanščina), ki bi se poučeval na nekaj nižji zahtevnostni ravni kot prvi tuji jezik (angleščina), je koristen za vse učence, tiste, ki se napotijo v gimnazijo in enakovredno z znanjem konkurirajo sošolcem, ki so se v osnovni šoli drugi tuji jezik učili v sklopu izbirnosti, sami se pa niso, kakor tudi za učence, ki nadaljujejo šolanje v srednji strokovni šoli. Slovenija, ki ima potencial postati turistični raj, namreč zahteva poklice, katerih sestavni del je tudi kompetenca znanj čim več tujih jezikov. Zlahka si predstavljamo prepričljivost trgovca, turističnega delavca, mehanika ob poti, električarja, ki sodeluje v mednarodni ekipi velikega infrastrukturnega projekta, vseh delavcev v storitvenih dejavnostih, sprevodnikih na vlakih, letališkega osebja, ki obvlada vsaj še kaj drugega kot orodni jezik, kar je dejansko postala angleščina. S tem so idejni avtorji rešitve opustitve drugega tujega jezika, skupaj s podizvajalcem ministrom Feldo postali dejanski kamen okoli vratu družbe blagostanja.
V Evropski uniji, kjer je nacionalnost in materni jezik v vsaki državi tako rekoč sveti gral, kjer zlasti maloštevilčni narodi zavzeto sledijo lastni nacionalni identiteti, kjer se jezik govorca za govorniškem pultom v dvorani Evropskega parlamenta simultano prevaja v petindvajsetih kabinah, nihče ne pomisli, da bi sabotiral lastni jezik. Le Slovenci, ki v šolsko zakonodajo uvedejo tuji jezik kot učni jezik. Ko je liberalna ministrica v Cerarjevi vladi, dr. Maja Makovec Brenčič, predlagala spremembo zakonodaje, ki bi omogočila celoten visokošolski študijski program predavati v tujem jeziku ob pogoju, da se isti program izvaja tudi v slovenščini, je akademska sfera dobesedno ponorela. In tu ni bilo razlike med t.i. levo in desno usmerjenimi akademiki. Ministrica je morala popustiti. Le dobrih sedem let zatem, akademiki boleče molčijo, ko se ta rešitev uvaja celo v osnovni šoli! Otroci albanskih, srbskih, makedonskih delavcev nimajo priložnosti vmesnega leta, kjer bi se naučili slovensko in nato enakovredno sledili svojim slovensko govorečim sošolcem, temveč bodo dobili priložnost biti poučevani v srbščini ali spakedrani srbohrvaščini. Kar je žalitev za njih in pljunek na slovenski največji nacionalni ponos, slovenski jezik.
Poceni prodana podjetja lahko odkupite nazaj, porušena mesta in vasi lahko zgradite na novo, požgano polje bo zopet obrodilo, izgubljene nacionalne identitete, slovenskega jezika pa ne morete več obuditi. Še nacistični škorenj ni tako uničil Slovenije, kot jo uničuje ta hip aktualna vlada. Slovenija ni le na robu ekonomskega propada, ko so vsi ekonomski, varnostni, demografski, zdravstveni kazalci razen inflacije obrnjeni navzdol, je na poti propada narodove duše, izumrtja, in to moramo preprečiti. Ne le akademiki in pisatelji bi morali preseči svoje redko število glasnih in se upreti kot v osedemdesetih, vsi se moramo upreti.
Inštitut dr. Jožeta Pučnika nasprotuje napadu na narodovo identiteto, na duhovno in materialno blagostanje Slovenk in Slovencev ter poziva k razumu in spoštovanju države Slovenije, temelječe na plebiscitarni odločitvi ljudi, narodni zavednosti in slovenskemu jeziku.
V Ljubljani, 9. marec 2024
Mojca Škrinjar,
Nekdanja učiteljica, ravnateljica, državna sekretarka in poslanka