Kategorija: Dogodki

Inštitut dr. Jožeta Pučnika objavlja javni razpis:

PUČNIKOVA PLAKETA ZA PRISPEVEK K RAZVOJU DEMOKRACIJE V SLOVENIJI

Z namenom spodbujanja razvoja demokracije in zahvale za izjemno delo pri njenem uveljavljanju in utrjevanju, bo Pučnikova plaketa za prispevek k razvoju demokracije v Sloveniji, podeljena na svečani akademiji v okviru vsakoletnega Pučnikovega simpozija, 10. marca 2023.

Nominirani so lahko posamezniki, ki so s svojim političnim ali strokovnim delovanjem prispevali k razvoju demokracije v Sloveniji. Izjemoma so lahko prejemniki priznanja tudi organizacije in ustanove. Plaketa se podeljuje:

1. za izjemne dosežke pri vzpostavljanju in utrjevanju demokratičnih političnih organizacij in ustanov v Sloveniji,
2. za izjemna prizadevanja za rast demokratične politične kulture,
3. za izjemne dosežke na področju kulture, znanosti in drugih področjih, ki so prispevali k utrjevanju slovenske države.

Predlagatelji so lahko posamezniki, organizacije in ustanove iz Slovenije. Kandidate za prejemnike lahko posredujejo tudi Slovenci in njihove organizacije iz zamejstva in sveta.

Predlogi morajo biti podani pisno in morajo biti obrazloženi.

Postopke za podelitev vodi posebna Komisija za podelitev plakete v okviru Inštituta dr. Jožeta Pučnika.

Predlogi za podelitev plakete se posredujejo na naslov Inštitut dr. Jožeta Pučnika, Trstenjakova 8, 1000 Ljubljana, do petka, 24. 2. 2023.

  Predsednica Sveta Inštituta dr. Jožeta Pučnika, Dr. Andreja Valič Zver

V petek, 11. marca 2022 je v Viteški dvorani v Gradu Slovenska Bistrica potekal že 13. Pučnikov simpozij, ki ga je organiziral Inštitut dr. Jožeta Pučnika (IJP) v sodelovanju s fundacijo Konrad Adenauer Stiftung (KAS) in Evropsko platformo spomina in vesti. Vrhunec letošnjega Pučnikovega simpozija je bila podelitev Pučnikove plakete, ki jo je posthumno prejel prof. dr. Lovro Šturm.

V uvodnem delu Pučnikovega simpozija so zbrane nagovorili Dr. Ivan Žagar, župan Slovenske Bistrice, Holger Haibach, vodja hrvaško slovenske izpostave KAS, Gorazd Pučnik, ustanovitelj IJP, mag. Maja Kocjan, namestnica generalnega sekretarja SDS in preko videonagovora dr. Marek Mutor, predsednik Evropske platforme spomina in vesti.

Nato je sledil prvi del simpozija, v katerem je imel uvodni referat dr. Janko Kos, ki je povedal, da je bil Pučnik sedem let zaprt in nato tudi izgnan v tujino ter da je po vrnitvi v Slovenijo odločilno sodeloval v nastanku slovenske države in pri utemeljitvi njene demokracije. »Že v študentskih letih se je odvrnil od marksizma, odklonil je cilje komunistične revolucije, ki je ni sodil po abstraktnih filozofskih načelih ampak po konkretnih gospodarskih in kulturnih posledicah za slovenski narod,« je med drugim še povedal dr. Kos.

V prvem delu simpozija so spregovorili še France Cukjati, mag. Branko Grims, Iva Pučnik Ozimič, Jože Jerovšek in evropski poslanec dr. Milan Zver. Cukjati je v svojih razmišljanjih povedal, da smo tudi po 25 letih Pučnikove preiskovalne komisije, ki se je ukvarjala s povojnimi poboji, še vedno ujetniki leži in sprenevedanj levih političnih sil. Ob tem je pa dodal, da smo vseeno korak bližje k razumevanju, od kod se hrani slovenski politični razkol, sovraštvo, politična izključevalnost ter patologija slovenskega sodstva. France Cukjati se je na tej točki spomnil Pučnikovih besed iz intervjuja iz l. 2001, v katerem je Pučnik potožil, da kljub temu, da imamo kazensko zakonodajo, ki konkretno kriminira povojne zločine, do danes ni bil sprožen niti en sam kazenski postopek proti tistim, ki so te zločine izvajali ali organizirali. »Tudi svoje državotvorne politične napore je Pučnik gradil na spoštovanju resnice in doslednem zavračanju laži. Z enim kamenčkom njegovega bogatega življenjskega mozaika ste začutili njegovo jedro, osebnostno bistvo. Človeško življenje je sestavljeno iz tisoče kamenčkov, a če je človek trden v svojem jedru, potem vsak kamenček razodene njegovo osebnost.«

»Dr. Jože Pučnik je bil izjemna osebnost in velik domoljub, ki je bil predan Sloveniji in je imel prave vrednote. Bil je človek s karizmo in visoko etiko. Njegovo poslanstvo je bilo rojstvo samostojne Slovenije,« je v svojem videonagoru dejal mag. Branko Grims, ki je tudi povedal, da Pučnik nikoli ni bil zamerljiv. »Pučnik je bil izjemna osebnost in takšne osebnosti ne srečaš vsak dan. Ne glede na to kaj se mu zgodilo, ni bil nikoli zamerjiv. Slovenija danes pogreša njegovo pozitivno karizmo in prepričan sem, če bi bil Pučnik še živ, bi bila Slovenija danes sigurno boljša in lepša.«

V nadaljevanju je razmišljanja in osebno zgodbo predstavila Pučnikova nečakinja Iva Pučnik Ozimič, ki je s solzami v očeh povedal, da je dr. Jože Pučnik svoja najboljša leta moral preživeti v zaporu in da ga je vse skozi nadzirala Udba tudi takrat, ko je bil na obisku pri bratu: »Z bolečino so prežete mnoge krivice, ki mu jih je zadajal prejšnji politični sistem in kolikor je še uspel, tudi sedanji«. »Ko se je dokončno vrnil v Slovenijo je bil večkrat deležen laži. Govorili so, da je revanšist in to so govorili tisti, ki so to res bili. Govorili so, da ne zna slovensko, da je slabo oblečen. Šli so celo tako daleč, da so se lagali, da bo vzel pokojnine,« je v čustveni izpovedi povedala Pučnikova nečakinja in se v nagovoru dotaknila tudi njegove parlamentarne komisije, ki se je ukvarjala s povojnimi poboji. »V času, ko je vodil parlamentarno komisijo, se je soočal z mnogimi trpljenji, ko je preučeval različne dokumente. Ko sem mu predlagala, da se naj razbremeni tega dela, mi je dejal; res je, to je mučno delo, vendar ga mora nekdo opraviti, saj je to naša dolžnost in dolžnost naše mlade države.« Iva Pučnik Ozimič je svojega strica opisala kot osebo, ki je družbene razmere jasno strukturiral in je probleme vedno presojal kompleksno ter da je bil po srcu pravi domoljub. »Ko se je Jože Pučnik vrnil domov, se je takoj vključil v proces osamosvajanja, saj mu je vedno šlo za stvar. Še naprej je hodil po robu, kar je bilo značilno zanj. V konceptualnih smislih je bil res vedno korak pred drugimi, čeprav je bila njegova pot težka in na trenutke osamljena, vendar takšni ljudje spreminjajo svet« je v zaključku še dejala Iva Pučnik Ozimič.

Nekdanji poslanec SDS Jože Jerovšek je prisotnim na 13. Pučnikovem simpozij razkril, da sta njuni kmečki družini tesno povezani in sta v preteklosti sodelovali: »Najina očeta sta bila pred 2. svetovno vojno nosilca slovenstva. Prvo so bili pritiski nemškutarstva in ti dve družini sta zavestno nosili boj za slovenstvo in ohranjanje slovenske kulture. Po vojni se je, kljub pomoči avtentičnemu partizanstvu, začelo nasilje revolucionarnih oblasti in v tem obdobju se je oblikoval dr. Jože Pučnik.« Jerovšek je za Pučnika še povedal, da je vedno znal racionalizirati stvari in narediti pravo politično analizo. V zaključku je dejal, da je pretresen, da nam je še danes treba braniti lik in delo dr. Jožeta Pučnika in da moramo to braniti pred tistimi, ki nenehno zastrupljajo slovenski družbeni prostor.

»Vesel sem, da se v tem tednu, ki je dejansko Pučnikov teden, toliko pogovarjamo o njem. Vlada je na Brdu otvorila njegov kip, na sedežu stranke SDS smo tudi odkrili njegov kip, jutri bo Akademija posvečena dr. Pučniku. Zadnje čase smo res veliko naredili, lani ste v Slovenski Bistrici odkrili kipa bratoma Pučnik,« je ponosno dejal evropski poslanec in Pučnikov politični sopotnik dr. Milan Zver in dodal, da je Pučnika prvič srečal v študijskem letu, ko je imel na univerzi predavanja. Takrat mu je Pučnik dejal, da bo moralo priti do temeljite modernizacije slovenske družbe in političnega sistema. Na evropskega poslanca dr. Zvera je to naredil takšen vtis, da je bila njegova politična usoda spisana: »Pri najinem srečanju je dr. Pučnik naredil perfekten prvi vtis in tako je bila moja politična usoda spisana. Zapustil nas je prehitro. Menim, da bi bil danes ponosen, kako je stranka po letu 2003 peljala svojo krmilo naprej. Žal mi je, da ni mogel doživeti naše prve vlade.«

Po kratkem premoru je sledil drugi del simpozija in predstavitev knjige dr. Andreje Valič Zver z naslovom Jože Pučnik – Oče slovenske države. Avtorica publikacije dr. Andreja Valič Zver je uvodoma povedala, da je bila odločitev za pisanje publikacije o dr. Jožetu Pučniku precej lahka: »Dr. Jože Pučnik je bil močan človek in takšen je naslov publikacije Jože Pučnik – Oče slovenske države. Bil je človek, ki je stal in obstal tudi v viharjih. Ni poznal besede predaja. Vedno je našel pot. Odločitev za publikacijo je bil zato na nek način lahka.« Povedala je tudi, da je izbrala takšen naslov, ker se ji zdi neupravičeno, da so sintagmo očeta naroda lepili na osebe, ki niso bili pristaši slovenske osamosvojitve ali pa z njo dejansko nimajo ničesar skupnega: »Enostavno sem morala povedati, da če je kdo oče slovenske države, je to dr. Jože Pučnik.« Andreja Valič Zver je v zaključku prisotnim povedal, da bo dr. Jože Pučnik večno z nami: »Dr. Pučnik je brezmejno aktualen. Ko odpreš njegova zbrana dela, so to fenomalne misli. Dobiš odgovor tudi na vprašanja, ki so aktualna danes. Ponujajo tudi neko tolažbo in verjeti začneš, da nisi sam. Dr. Jože Pučnik ostaja z nami in njegove vrednote so večne.«

V zaključku simpozija je sledilo sklepno dejanje, podelitev Pučnikove plakate, ki jo je letos posthumno prejel prof. dr Lovro Šturm. Pučnikova plaketa je namenjena tistim izjemnim posameznikom, ki so svojim javnim delovanjem pomembno pripomogli k razvoju demokratičnih odnosov in krepitvi demokratične politične kulture. Pučnikovo plakato je prevzela njegova žena Milica Šturm in ob tem povedala, da je dr. Lovro Šturm probleme vedno reševal diplomatsko in elegantno ter da je zagovarjal rek, da dobrota rodi dobroto.

Dr. Lovra Šturma lahko opišemo kot vrhunskega pravnika, pronicljivega intelektualca in izpričanega demokrata. Njegov prispevek k razvoju slovenske demokracije na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščinah je neprecenljiv. V teoriji pomembno izstopa njegov model kršenja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Njegovo pionirsko delo na področju izvensodnih, množičnih, sistemskih in sistematičnih umorov med in po drugi svetovni vojni na slovenskem ozemlju bo ostalo vpisano kot zgodovinsko dejanje pogumnega soočanja s totalitarno preteklostjo. Svoje poglede je dosledno uresničeval v vlogi Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Svojo predanost krepitvi demokratičnih standardov je demonstriral tudi v sferi politike, najprej kot minister za šolstvo in šport ter nato kot minister za pravosodje.

Kip dr. Jožeta Pučnika je že pred leti krasil prostore Slovenske demokratske stranke, od leta 2018 dalje pa stoji v konferenčni dvorani Evropskega parlamenta, ki so jo evropski voditelji posvetili Pučniku in ga tako umestili med politične velikane: Schumana, Monneta, de Gasperija in druge. Danes se je v Pučnikovo hišo vrnil tudi njegov (nov) kip.

Dr. Andreja Valič Zver je na začetku prireditve predstavila pot dr. Jožeta Pučnika, ki je zares fascinantna in kar največ pove o osebnosti dr. Pučnika: »Že v najstniških letih je prišel v spor s komunističnim režimom, zaradi česa so ga tudi zaprli. Dve leti je preživel celo v samici. Kasneje je moral zapustiti družino in domovino, saj mu je režim naznanil, da službe zanj v Sloveniji ne bo. Novo življenje je zaživel v svobodni Evropi. V 80. letih se je vrnil v domovino, združil opozicijo in jo pod zastavo Demos-a popeljal do zmage na prvih povojnih večstrankarskih volitvah. Kot voditelj Demos-a je ključno prispeval k uresničevanju dveh temeljnih programskih točk: osamosvajanja in demokratizacije.«

Predsednica Sveta Inštituta dr. Jožeta Pučnika je v nadaljevanju dejala, da je potiskanje dr. Jožeta Pučnika v pozabo in namerno zamolčevanje njegove odločilne vloge v najbolj prelomnih trenutkih slovenske poti v demokratizacijo in osamosvojitev, sramotno.

Podpredsednica Slovenske demokratske stranke Jelka Godec je v svojem nagovoru izpostavila, da dr. Jože Pučnik v svojem življenju in njegovi borbi za samostojno in demokratično Slovenijo nikoli ni popuščal in prav tako tudi danes ne popušča Slovenska demokratska stranka. Povedala je, da SDS vztraja na poti, ki jo je tlakoval prav oče slovenske državnosti Pučnik. Na koncu svojega govora je dodala, da je odkritje njegovega kipa na sedežu stranke prispevek k spominu na njegovo pomembno vlogo pri osamosvajanju in demokratizaciji Slovenije, za katerega bo treba narediti še veliko, da bodo vsi spoznali njegovo pravo veličino.

Gorazd Pučnik, sin dr. Jožeta Pučnika, je opisal življenje in karakter svojega očeta, katerega je označil za nepopustljivega. Povedal je, da so po njemu pljuvali, a se ni dal. Spomnil se je na besede svojega očeta, ki je še pred osamosvojitvijo povedal, da je osamosvojitev Slovenije velika priložnost, a da sta pri tej zgodbi dve poti: »Ena je, da bi se v zgodovino zapisali kot zmagovalci, pri drugi pa kot šleve. Dr. Jože Pučnik je bil neizmerno vesel, ko je videl, da je le-ta uspela.« Vzporednice je potegnil tudi s predsednikom SDS in Vlade Republike Slovenije Janezom Janšo, ki je bil prav tako kot Pučnik zaprt in po njemu ves čas pljuvajo. Dejal je, da moramo v Slovenski demokratski stranki vztrajati pri svojih načelih in se ne umikati, saj nam gre za pravo stvar. Kot glavno prednost SDS je na koncu označil to, da ima stranka vsebino in željo po boljši Sloveniji.

Slavnostno odkritje kipa dr. Jožeta Pučnika je dr. Andreja Valič Zver končala z besedami: »Žal nas je dr. Jože Pučnik prekmalu zapustil. A danes moramo in zmoremo brez njega, a le tako, da nam bo on – Pučnik, svetilnik. Zato smo dolžni spoznavati in osmišljati Pučnikovo izročilo, ki je vgrajeno v same temelje slovenske kulture in slovenske države. In ob vstopu v našo domačo hišo naj nas Pučnikov nasmeh spomni na demokratične vrednote, za katere se je treba vedno znova boriti in si zanje prizadevati.«

Dr. Jože Pučnik se je rodil na današnji dan (9. marca) leta 1932 v katoliški kmečki družini v Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici. V Evropi in po svetu bi težko našli politika ali državnika s tako izjemno zgodbo, kot je Pučnikova. Znano je, da je že kot dijak Gimnazije v Mariboru prišel v konflikt z jugoslovanskim represivnim sistemom, ko je pokazal svojo kritično razmišljanje do tedanjega režima, ki mu je zaradi tega onemogočil opravljati maturo. Kot vedoželjen in nadarjen učenec je skupaj s sošolcema ustanovil krožek, v katerem so razpravljali o francoski revoluciji ter človekovih pravicah nasploh. Njegova svobodomiselnost pri takratnemu jugoslovanskemu režimu ni ostalo neopaženo. Pučnika so želeli izključiti iz šole. V znak protesta je izstopil iz mladinske organizacije. Kljub opominom in pritiskom je mladi Jože Pučnik ostal pogumen in neustrašen. Skupaj s sošolci je na začetku 50ih let izdajal ilegalno glasilo Iskanja. »Pri časopisu nas je sodelovalo kakih 10, 12. Prijavljen ni bil in razpečevali smo ga nekako na skrivaj. Imel je kakih 20, 30 strani in tipkala ga nam je neka deklica«, se je glasila spominjal Pučnik. Zaradi nekaj zapisanih kritičnih misli je bil Pučnik pred celoletnim izpitom pridržan na mariborski Udbi in zaslišan v mariborskih sodnih zaporih. Po končanem zaslišanju je bil obtožen rušenja socializma. Za leto dni mu je bilo tudi prepovedano opravljati maturo, ki jo je lahko opravil po končanem vojaškem služenju.

Ko so mu končno dovolili opravljanje mature, se je vpisal na Univerzo v Ljubljani, kjer je leta 1958 diplomiral iz smeri filozofija in primerjalna književnost. Zaradi člankov, objavljenih v Reviji 57 – predvsem članka Naša družbena stvarnost in naše iluzije, v katerih je kritiziral partijo, ki da se birokratizira in oddaljuje od ljudstva – je bil obsojen na devet let zaporne kazni, saj naj bi s pomočjo člankov spodkopaval socialistično ureditev.

»Človek se marsikdaj vpraša: ali imajo ti ljudje sploh še občutek, da žive med svojim ljudstvom in v državni skupnosti, kjer so sami nosilci oblasti,« je o tem zapisal dr. Jože Pučnik. Obsodba je služila kot vzorčni primer, kaj se lahko dogodi tistim, ki javno izražajo svoje nasprotovanje totalitarnemu sistemu. V zaporu je Pučnik pretrpel hudo nasilje. Devet mesecev je bil zaprt tudi v betonski samici. Po petih letih je bil izpuščen.

Po vrnitvi iz zapora se je ponovno želel vključiti v publicistično in intelektualno delo. V številki 33-34 revije Perspektive je s člankom “O dilemah našega kmetijstva” opozoril na neučinkovito kmetijsko politiko. Kot osrednje vprašanje si je zastavil, zakaj je kmetijstvo eno od najobčutljivejših gospodarskih problemov vseh socialističnih sistemov. Njegova razmišljanja so odmevala v javnosti, kakor tudi v partijskih vrstah. V naslednji številke revije Perspektive je objavil filmsko analizo z naslovom “Iz oči v oči“, v kateri je analiziral vsemogočno prevlado partijskega sistema nad posameznikom. Zaradi zapisa je bil maja 1964 ponovno aretiran in obtožen sovražne propagande. O strahotah, ki jih je Pučnik doživel v zaporu, ni rad govoril.

Je pa ob tem zapisal: »Vsa tista doživetja osmišljam s spoznanjem, da smo imeli brutalen totalitaren sistem. Komunisti niso nikoli spoštovali temeljne pravice do nedotakljivosti življenja in svobode. Njihov režim je bil pač totalitaren, kakor sta bila italijanski fašizem in Hitlerjev nacizem.«

Ko je se dr. Jože Pučnik leta 1966 drugič vrnil iz zapora, zanj ni bilo dela. Priložnosti je bil primoran iskati v tujini. V Nemčijo ni šel zato, ker bi on sam tako hotel. Odšel je, potem ko so ga dvakrat zaprli kot političnega zapornika. Kljub dejstvu, da mu je takrat politična oblast »ukradla« akademski naziv, se ni vdal. V tuji državi je pokončno vstal in še enkrat pridobil akademski naslov.

Ves čas izgnanstva je bil z mislimi in srcem vedno v domovini, v Sloveniji. Njegov odhod je bil zgolj začasen. Ko je začutil, da lahko njegova požrtvovalnost prinese boljšo prihodnost za vsakega izmed nas, se je nemudoma vrnil v domovino in pričel graditi boljši jutri za vse nas. Sredi 80. let je ponovno objavljal v Sloveniji, v alternativnem zborniku Nova revija, kjer je formuliral zahteve po večstrankarskem parlamentarnem sistemu. Pučnik je sodeloval pri ustanovitvi Socialdemokratske zveze Slovenije in kasneje prevzel njeno vodenje. V času osamosvojitvenih procesov je vodil koalicijo DEMOS, ki je zmagala na prvih večstrankarskih volitvah, uspešno izvedla plebiscit za samostojno Slovenijo, popeljala slovenski narod v samostojnost in jo ubranila pred napadom JLA. Po razpustu Demosa je dr. Jože Pučnik nadaljeval svojo politično pot kot poslanec Državnega zbora Republike Slovenije. V mandatu 1992-1996 je vodil Preiskovalno komisijo o raziskovanju povojnih množičnih pobojev. Kot vodja preiskovalne komisije je Pučnik pomembno vplival na to, da smo lahko prišli do spoznanja in resnice glede tega travmatičnega obdobja slovenske zgodovine.

Dr. Jože Pučnik je v slovenskem političnem prostoru bil boj za resnico in za blaginjo slovenskega človeka. Zaradi boja za resnico in pravico ter svojih stališč, je moral več let svojega življenja preživeti v komunističnem zaporu, dve leti celo v samici. Vendar je ostal pokončen, vztrajen, pogumen. Niso ga zlomili. Kljub vsem krivicam, ki so se mu zgodile skozi življenje, se ni nikoli maščeval svojim nasprotnikom, ki so ga tako vneto in ponižujoče vseskozi onemogočali, ampak se je boril za to, da bi ljudje zaživeli človeka vredno življenje. Dr. Jože Pučnik se je boril za blaginjo slovenskega naroda. Takoj, ko je začutil, da lahko njegova požrtvovalnost prinese boljšo prihodnost za vsakega izmed nas, se je nemudoma vrnil v domovino in pričel graditi boljši jutri za vse nas. Pričel je graditi povsem drugačno Slovenijo: samostojno in demokratično, slonečo na vladavini prava in spoštovanju človekovih pravic brez delitev na prvo in drugorazredne.

Vir: SDS

11. marca 2022 bo Inštitut dr. Jožeta Pučnika v sodelovanju s fundacijo Konrad Adenauer Stiftung (KAS), Evropsko platformo spomina in vesti ter občino Slovenska Bistrica v Viteški dvorani v slovenjebistriškem gradu organiziral že 13. Pučnikov simpozij. Eden od vrhuncev srečanja bo podelitev Pučnikove plakete za prispevek k razvoju slovenske demokracije.